IZGINJAJOČI SVET, izven

Biosfera, tanek sloj življenja, ki ga imenujemo dom, še nikoli ni bila tako intenzivno in drastično ogrožena. Stopnje krčenja gozdov so narasle, saj smo potrebovali zemljo, da bi nahranili vedno več ljudi. Globalne emisije motijo podnebni sistem, novi patogeni ogrožajo pridelke in naše zdravje, nezakonita trgovina je izkoreninila celotne rastlinske populacije, tujerodne vrste pa prehitevajo lokalne flore. Biotska raznovrstnost se izgublja, tako pri nas kot na globalni ravni.
 

Četudi je izumiranje naraven proces svetovne zgodovine, danes hitrost izumiranja dobiva tragične razsežnosti. Rastline so se skozi tisočletja z osupljivimi načini prilagodile svojemu okolju. S svojim strategijami preživetja so vztrajale tudi v najtežjih pogojih, od tropskih vročin do hudih zim. S trenutnim tempom okolijskih sprememb pa izgubljajo bitko. Stopnja izumiranja je 500 krat večja kot pred industrijsko revolucijo, saj letno izgine od 10.000 do 100.000 rastlinskih vrst. Nahajamo se na pragu šestega izumrtja, kot ga opredeli priznana raziskovalna novinarka Elizabeth Kolbert. Svet kot ga poznamo, pred našimi očmi počasi izginja v pozabo.

Izginjajoči svet na današnjo ekološko problematiko pogleda skozi perspektivno rastlin in spregovori o izumiranju rastlinskih vrst. Trije habitati – visokogorje, nižinski travnik in močvirje razgrinjajo lepoto bivanja in neverjetni svet rastlin; njihov boj za preživetje, sposobnost prilagajanja in simbiozo s preostalimi živimi bitji. Razpira občutljivost do rastlin in zavedanje, da imajo tudi sledenje svoje življenje. Hkrati pa ozavešča kako ta samosvoj, dragocen in kompleksen ekosistem propada. Ali bo od sedanjega ostal le še privid?

V časih, prenasičenih z informacijami in apokaliptičnimi napovedi se odpira vprašanje kako se posameznik spoprijema s tragično sedanjostjo. Predstava, ki nas popelje v središče ustvarjanja dokumentarnega filma, se prevprašuje kako ustvarjamo informacije, kako dokumentiramo tragiko? Ali so katastrofalne informacije o trenutnem stanju našega planeta dovolj ali od nas zahtevajo večji emocionalni in aktivistični angažma, da bi to tragiko zares zaobjeli? In na koncu - kaj s tem vedenjem in znanjem naredimo?

Tin Grabnar se že od zgodnjih let intenzivno udejstvuje na področju performativnih in uprizoritvenih praks. Polje njegovega zanimanja sega v klasično ter tudi alternativno, lutkovno in dokumentarno gledališče. Široko razumevanje gledaliških praks in različnih uprizoritvenih postopkov mu omogoča, da v svojem delu povezuje elemente plesa, improvizacije, sodobnega lutkarstva, magije, performansa in vizualne umetnosti. V zadnjih nekaj letih je skupaj s soustvarjalci za svoje predstave razvijal tudi dramska besedila, v katerih so dialogi pisani neposredno z mislijo na končni učinek uprizoritve in izostritev njene vsebine. V svojih predstavah tematizira sodelovanje, skupnost, skupinsko dinamiko in nemoč. Raziskuje gledališko komunikacijo, preverja širok spekter različnih uprizoritvenih strategij in vzpostavlja skupinski proces nastajanja predstave. Za predstavi Nekje drugje in Tihožitje Lutkovnega gledališča Ljubljana je prejel številne domače in mednarodne nagrade.

Koprodukcija z Botaničnim vrtom Univerze Ljubljana